Medvedki sladkosnedki Srečko Kosovel DEČEK IN SONCE Dobro jutro, sonček! Kje si se mudil, da tako pozno čez gore prilil? Ali teti luni tam si krajšal čas ali k zlatim valčkom morskim šel si v vas? »K zlatim valčkom morskim nisem stopil v vas; tudi k teti luni ne za kratek čas. V daljnem kraju rože prelepo cveto, so pri njih ostali žarki za goro. Tam sem iskal žarkov, skupaj sem jih zbral; da ustrežem tebi, sem ti jih poslal. Ne zameri, deček, da sem se zamudil, saj zato pozneje si se ti prebudil.« OTROK S SONČNICO Nesem sončnico na rami, zlat metulj je vzplaval nanjo, sončnica se je nagnila, o, da ne bi se zlomila! Nesem sončnico na rami, v njej so zlata, zlata zrna, sončnica se je nagnila, o, da ne bi se zlomila! O, metulj razprl je krila, sapica je vzvalovila, sončnica se je nagnila, o, da ne bi se zlomila! SONČEK BOŽA Sonček boža tačice naše bele mačice. O, da je lenuška, to pa ni resnica – ona je predica. Kadar naigra se, za kolovrat sede, zamiži in prede. MARJETICE Svoje bele sončnike so razpele marjetice zjutraj k soncu: Iz nočnih dvoran so stopale tiho v polje zeleno – med valovečo travo, drobno šumljajočo, so se ustavile, kraljične. Sonce je stopilo nad bregove in vinograde, kostanji so šumeli, v travi pa so se igrale marjetice ves sončni dan. marjetice ves sončni dan. MEDVEDI IN MEDVEDKI Kakšni so medvedki, očka, so res sladkosnedi? No, povejte, dragi očka, kakšni so medvedki? In povejte, dragi očka, kakšni so medvedki? So res majhni kakor mucke, so li sladkosnedki? Če ste videli zares jih, bi jih s sabo pripeljali, in z medvedki majhnimi mi bi se igrali. DETE NA TRAVI Ko je sonce posijalo, se je dete nasmejalo in razkrilo ročice v zrak, kjer plavale so ptice; šum borovcev poslušalo. Ptičice so mu zapele, rožice so zadehtele, zašumeli so gozdovi, božali so ga vetrovi, drobno dete je zaspalo. KJE? Kje je zvonček? – Tam na mahu ziblje se in spava. Kje vijolica sestrica? – V skritem grmu diha v strahu. Kje trobentica? – Nanjo deček poigrava. Kje je dete? – Žarki zlati z njim igrajo se na trati. NAŠ PRAŠIČEK Včeraj smo prašička prali: eden ulival z zalivačo, drugi pral ga je s krtačo. Nekaj časa je poslušno in potrpežljivo krulil, a potem nam je utekel in se na dvorišču ulegel – bolj umazan kakor prej. SULTANČEK NA VLAKU Sultanček se pelje, skozi okno gleda na zelena polja, ki bežijo mimo. Rosne in rjave so oči njegove. A še bolj otožne so oči sosede – Metka si jih briše, ker odhaja Sultan, Sultanček od hiše. BURJA Burja trese našo hruško, vije njene veje – ah, lepo je biti burja – veje in se smeje. Veje vije, lomi, lomi in se ne upeha – ali slabo, slabo biti slamnata je streha. Burja strehe vse podere, polja vsa prebega – če pa jaz le stol prevrnem, se že očka krega... MOČERADEK Močeradek, močeradek kakor da vesla, postopa po jesenski beli cesti. Kam se skril boš, drobni bratec, kadar pride mraz in zima? Pojdeš med rjavo listje, pojdeš v hladno posteljo? Močeradek gre čez cesto, kaj mu mar je to vprašanje. Sonce sije v skrita očka, proga zlata čez hrbet. POLH V JESENI Kdo naj gre izpod strehe po orehe, v mlako vode po želode – kdo naj gre? Toplo je po naših duplih, kdo bi v travo in mlakuže, kdo bi čez rjave luže, dežnika nihče ne da mi, sonce luči noče dati – ah, najbolje bo še spati.. ŠKRAT DOBROŠIN Majhen škrat je Dobrošin, ali velik bogatin: skrinjo zlatnikov ima, skrbno čuva jih doma; a če prideš in ga prosiš, jih dobiš, da komaj nosiš. Da bi vedel, kje domuje, kje skopuško jih varuje, šel bi prosit ga vsak čas zlatov zase in za vas. PROŠNJA Noč, razgrni črna krila, pridi k meni, bela vila, in prinesi zlate zvončke in prinesi mi bonbončke, Sanje, da me deneš vanje, zvončke za tenko zvonkljanje, a bonbončke za smehljanje. VEČER Ptički in travice spijo, miška je šla že spat, preden je sonce ugasnilo, je že utihnil škržat. Le veter, ki ves dan je dremal, veter, ki ves dan je spal, ko pala svetla rosa, čez polja je pripihljal.