Muca Copatarica
Ela Peroci


V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v rdeče in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišča so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvecer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih iščejo pod mizo, na stopnicah, v vozičku, med drvmi, v žepu očetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.


Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate. "Mama, kje so moji copati?" je vprašal.
"Če jih nisi zvečer pospravil, ti jih je odnesla muca," je odgovorila mama.
"Mama, kje so moji copati?" je klicala Špelca v sosednji hiši.
"Če jih nisi zvečer pospravila, jih je odnesla muca," ji je rekla mama.
"Mama, kjer so moji copati?" je vprašal Tine v tretji hiši.
"Muca ti jih je odnesla, ker jih nikoli ne pospraviš," mu je odgovorila mama.
"Mama, kje so moji copati?" je vprašala Tonka in mama ji je odgovorila: "Muca jih je odnesla."


V vsej vasi je dišalo po sladki kavi in otroci so bili lačni. Kar bosi so posedli k mizi. Napili so še tople kave, potem pa je Janezek stopil na prag in zaklical cez cesto: "Špelca, pridi k meni!"


Špelca je takoj pritekla na prag in rekla:
"Saj bi rada prišla, pa ne morem. Muca mi je odnesla copate. Pridi ti k meni!"
"Ne morem," je rekel Janezek. "Muca mi je odnesla copate."
"Tine!" sta klicala Janezek in Špelca, "pridi k nama!"
Tine je pritekel na prag in odgovoril: "Muca mi je odnesla copate."


Še Tonka je prišla na hišni prag. Tudi njej je muca odnesla copate. V vseh hišah so odpirali vrata in vsi otroci so prišli bosi na prag. "Muca mi je odnesla copate!" so klicali drug drugemu. Prestopali so se z noge na nogo, ker jih je zeblo. Potem pa je posijalo sonce in otrokom je bilo toplo. Bosi in v pisanih srajčkah so prišli na cesto. Spraševali so se: "Kam je odnesla muca naše copate?"


"Poiščimo mucin dom!" je rekel Jurček. In so šli.


Zavili so s ceste in hodili po rosni travi, prišli so do gozda in so šli kar naprej. Hodili so po mahu, poslušali so ptičje petje in pripogibali grmičke, da bi našli mucin dom.
Sredi gozda so našli belo hišico z rdeco streho. Okna so bila polna rož, na vratih pa je bil napis: "Muca copatarica."


Muca je otroke slišala in jim odprla vrata.
"Ljubi otroci, kaj bi radi?"
"Copate," so prosili otroci.


Nato jih je povabila v hiško. V hiški so bile police in na policah modri in rdeci copatki. Kakšen red je bil v hiški! Otroci so umolknili.
"Vsak naj vzame svoje copate," je rekla muca copatarica.
To pa ni bilo lahko. Copatki so bili očišceni in zakrpani, a potrgani gumbi spet prišiti. Otroci so jih komaj prepoznali.


Bobek, najmanjši med otroki, pa svojih copatk ni našel. Vsi otroci so bili ze obuti, on pa jih je se vedno iskal.
"Če copatk ne najdeš, boš moral bos domov," mu je rekla muca copatarica. Bobka je zeblo v noge in na jok mu je šlo. Njegovi copatki so bili raztrgani, na polici pa ni bilo strganih copatk.
Otroci so že odhajali iz hiške in Bobka je vedno bolj zeblo. Muca copatarica pa mu je odgovorila: "Bos boš sel domov."


"Prehladil se bom," je rekel Bobek in muci se je zasmilil. "Najbolj nereden si, a najmanjši in bi se nemara res prehladil, ce bi hodil bos," mu je rekla in mu prinesla copatke. Bili so zakrpani in čisti.
"Ko bo zapadel sneg, ti sešijem nove," mu je obljubila. To so slišali tudi drugi otroci. Obrnili so se in prosili: "Meni tudi! Meni tudi!


Muca copatarica jim je pomahala in rekla: "Tudi vam jih sešijem!" Zaprla je hiško in gledala skozi okno, kako so otroci v pisanih srajčkah in v rdečih in modrih copatkah hiteli domov. Zadnji je tekel Bobek.
Danes sneži in muca copatarica šiva copate za otroke iz Male vasi. Z zajčjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši.


Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, ko pojdejo spat?


*****
https://sl.wikisource.org/wiki/Za_lahko_noč#MUCA_COPATARICA